S predloženo selekcijo umetnikov želimo predstaviti avtorje, katerih delo izvira iz fotografije ali služijo za izpraševanje narave fotografije in hkrati njene afinitete do drugih umetniških medijev. Izbrana in predstavljena dela kažejo na razpršene in raznolike ustvarjalne strategije, ki so mestoma dokaj daleč od klasične fotografske reprezentacije. Takšna večmedijska dela pa se navezujejo na fotografski medij na različnih ravneh; na eni strani raziskujejo načine vdiranja fotografije na druga področja umetnosti kot so slikarstvo, skulptura, performans in instalacija; na drugi strani pa se s kombinacijo različnih tradicionalnih likovnih medijev osredotočajo na nove aspekte potencialne percepcije in interpretacije del, ki temeljijo na fotografskem mediju.
Likovni izraz Alena Ožbolta ima izhodišče v »prostorski sliki«, kjer prevladujeta trodimenzionalnost in ambientalnost slike oziroma slikarstva, ter v vpeljevanju prostorske in časovne kategorije v percepcijo gledalca. Čeprav umetnik fotografije nikoli ni uporabljal kot svoje primarno izrazno sredstvo, je le-ta v njegovem delu vselej igrala pomembno vlogo.
Odmikajoč se od klasičnih načinov fotografske reprezentacije se Bojan Salaj podaja v raziskovanje postulatov vizualnega jezika, ontologije fotografije in se hkrati dotika najbolj perečih družbenih vprašanj današnjega časa. Avtor analizira počelo modernistične ideje, ki je za vselej, tudi z redukcijo slike na geometrijsko polje, temeljito spremenila dojemanje umetnosti, hkrati pa tudi status umetnine in umetnika, tudi s stališča fotografskega medija. Na drugi strani pa se nanaša na trenutno medijsko ikonografijo, ki odraža današnjo vsesplošno nestabilnost.
Marko Lipuš v svojem delu nenehno prehaja navidezno mejo med fotografijo in področjem slikarstva. Fotografske podobe iz serije Praskanke so manipulirane že na samem negativu (originalu); predelane so bile na način, da ustvarijo portrete subjektov kakor jih je videl avtor. Lipuš uporablja negative kot svojo surovino za različne nadaljnje manipulacije in ne kot posvečeno osnovo, ki bi izkazovala avtentičnost fotografij. Svoje manipulacije sam poimenuje Verfotografierungen / Re-photographs / Pre-fotografiranke.
Opus Markusa Guschelbauerja je zaznamovan z značilno integracijo fotografije v polje site-specific instalacije. Umetnik gradi začasne skulpture in arhitekture v naravnem okolju, ki so ustvarjene izključno za kamero in posledično za obiskovalce galerij. S svojimi podobami in objekti umetnik poustvarja stvarnost, kjer je moč zlahka zamešati absolutni definiciji naravnega in umetelnega. Njegov konceptualni in kontekstualni pristop je privedel do sofisticirane strategije, ki ilustrira očitno vizualno dihotomijo med naravnimi in umetelnimi objekti.
Predstavitev štirih umetnikov (od tega trije iz Slovenije) na sejmu Vienna Contemporary, ki v štirih dneh na Dunaj privabi veliko število strokovnjakov in ljubiteljev umetnosti s celega sveta, je del celostne strategije predstavljanja in promoviranja domačih avtorjev s strani Galerije Photon . Vsi trije slovenski avtorji (Marko Lipuš, Alen Ožbolt, Bojan Salaj) so s tem smiselno umeščeni v širši regijski kontekst sodobne fotografije in umetnosti.
Foto: Marko Lipuš, The Cup