V tem primeru je staremu očetu bilo ime Karel Prušnik-Gašper, njegova knjiga „Gamsi na plazu“ je prvič izšla leta 1958. Ob priliki podelitve častnega doktorata celovške univerze Petru Handkeju 8. novembra 2002 je ta priporočal knjigo vsem navzočim in jih pozval: „Berite vendar!“ Peter Handke sam je knjigo prebral večkrat in vanjo vnašal opombe in komentarje. V svoji osebni izdaji je dodal še podatke lastne družinske biografije ter jih prekrival s pripovedmi iz Gašperjeve knjige. Odmevi knjige »Gamsi na plazu« so zaznavni tudi v Handkejevi drami »Immer noch Sturm« (»Še vedno vihar«) (Suhrkamp Verlag, Berlin 2010).
Tanja Prušnik razširja svoje slikarsko delo tako, da ga transformira in integrira v arhitektonske konstrukcije. Že v samem procesu slikanja presega »meje« slikovnega s tem, da »barvnih sledi« ne omejuje na klasično slikovno ravnino, ampak vključuje tudi stranske površine okvira, ki tako postane del prostorskega slikovnega telesa. Dvodimenzionalna površina slike se na ta način spremeni v tridimenzionalni prostorski objekt, čigar pobarvani površinski deli se razmnožujejo in zahtevajo od recipienta spreminjanje pogleda oz. stališča. Erwin Fiala, Graz 2013, odlomek iz kataloga
Slikarstvo Tanje Prušnik je razpeto med modernistično in postmodernistično slogovno naravnanostjo, predvsem pa razkriva njeno osebno senzibiliteto, njeno željo z manj povedati več. V njem avtorica na likovno samosvoj, reduktiven način predstavi svoja zanimanja za tok vode in kreativnih razmišljanj, ki jih ta prinaša s seboj. Na slikovnem odru igra ploskev svojo dominantno predstavo, a premišljeno puščanje odločnih, širokih barvnih sledi, za njimi odpira tudi dimenzijo iluzivne poglobljenosti. Zunanja izkušnja se povezuje z notranjo predstavnostjo in tako prehaja realnost v novo, slikarsko stanje, ki je čustveno vzneseno, duhovno poglobljeno in likovno osmišljeno. (Anamarija Stibilj Šajn)