Na razstavi z naslovom Ceci n’est pas une photographie in podnaslovom Prostori fotografije / Na, nad, pod, čez fotografijo avtorja Alena Ožbolta bodo predstavljena dela, ki se na različnih nivojih navezujejo na rabo fotografskega medija. Na razstavo so umeščena tako dela iz časa, ko je bil avtor še del tandema VSSD (Veš slikar svoj dolg), kot iz obdobja njegovega samostojnega delovanja, vse do novejših stvaritev iz let 2014-2016.
Ožboltovo vizualno ustvarjanje ima pomembno izhodišče v »prostorski sliki«, kjer prevladujeta tridimenzionalnost in ambientalnost dela ter vpeljevanje prostorske in časovne kategorije v percepcijo gledalca. Prav tako se pogosto posveča raziskovanju kompleksnih odnosov med umetniškim delom in njegovo (fotografsko) podobo. Čeprav fotografije nikoli ni uporabljal kot svojega primarnega izraznega sredstva, je le-ta v njegovem delu vselej igrala pomembno vlogo. Skozi eklekticizem njenih uporabnih in pomenskih možnosti jo obravnava kot fenomen, tako formalno-estetski kot obče družbeni. V obdobju prevlade digitalne tehnologije ga obenem privlači in odbija njena ne(i)zmernost in množičnost kot tudi prostodušnost njene produkcije in distribucije. Zato izpostavlja ključne aspekte fotografije, ki v poplavi produkcije - kot pravi avtor sam - »z vsako novo posneto podobo nekoliko odmre«. Morda ravno zaradi tega fotografij sam običajno ne proizvaja, ampak v svojih delih privzema obstoječe in najdene podobe. V zgodnejših delih mu fotografija služi kot (edina) vizualna dokumentacija neobstojnih in enkratnih umetniških intervencij skupine VSSD (1986-1995), v novejših delih pa kot materija za kreacijo novih del v obliki intervencij na najdene podobe ali kot gonilo razmisleka o iluzionističnem prenosu tridimenzionalnega objekta v dvodimenzionalno podobo. Na pričujoči razstavi so predstavljeni vsi omenjeni vidiki.
Ožbolt se v skladu z duhom časa podaja v analitično obravnavo temeljnih vprašanj fotografije. Četudi je danes daleč najbolj uporabljan vizualni medij z najrazličnejšimi funkcijami, je njena nekritična raba predmet različnih teoretskih (filozofskih, socioloških itd.) pa tudi umetniških obravnav. Filmski teoretik André Bazin je v svoji knjigi Ontologija fotografije že leta 1945 zapisal, da je »iznajdba fotografije najbolj pomemben dogodek v zgodovini upodabljajočih umetnosti, ker je osvobodila zahodno slikarstvo njegove lastne obsesije z realizmom in mu je dovolila, da (ponovno) iznajde svojo estetsko avtonomijo«. To likovno avtonomijo pa, sicer ravno s pomočjo fotografije in v (na, nad, pod in čez) sami fotografiji, išče tudi Alen Ožbolt. Naslov razstave Ceci n'est pas une photographie (To ni fotografija) pravzaprav nakazuje na dejstvo, da predstavljena dela niso plod klasičnih fotografskih premišljevanj in postopkov, ampak v svojem bistvu nekaj povsem drugega, kar je v fotografiji zgolj dobilo svoj odsev oziroma iluzijo.
Alen Ožbolt (1966) je vizualni umetnik, ki ustvarja v različnih medijih in tehnikah. Študiral je na akademiji v Zagrebu in Ljubljani, kjer je tudi diplomiral, kasneje pa je bil gostujoči umetnik na San Francisco Art Institute (SFAI). V obdobju 1984-1995 je delal v skupini VSSD (Veš slikar svoj dolg), nato pa od leta 1996 samostojno. Od leta 2007 je profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer živi in dela.
Foto: © VSSD, Zeichnung im Sand, 1993