4. junij 2021, 19:00 Uroš Prah (SI), Dominika Movračíková (SK), Verena Stauffer (AT), z glasbo Gašperja Torkarja (SI) Rhiz, U-Bahnbogen 37-38, 1080 Dunaj
Prijava na: office@skica.at


Kako prstí tekst? Kakšna govorica se razpira v zemlji? Kaj pravi?

Verena Stauffer (AT), Uroš Prah (SI) in Dominika Movračíková (SK) v svojih delih raziskujejo teksturo te pramaterije in pri tem naletevajo na presenetljive rezultate. V marsičem zelo rezlične, te tri pesnice*ke vendarle tudi precej druži: odstotnost sleherne domovinske sentimentalnosti, močan lirski interes za materialnost tal in fino uglašeni občutek za globoki čas. Svoje geopoetično delo bodo, pospremljene*e od identiteto razpuščajočega elektronskega glasbenika Gašperja Torkarja, soočile*i z velemestnim ambientom dunajskega kluba rhiz, ki pogumno kljubuje epidemiji.


  • Koncept in izbor: Uroš Prah
  • Organizacija: Slovenski kulturno-informacijski center SKICA
  • V sodelovanju s Slovaškim inštitutom Dunaj


Dominika Moravčíková (geb. 1992) (roj. 1992) je doktorska študentka muzikološke etnologije na Karlovi univerzi v Pragi, novinarka, prozaistka in pesnica. V njenem znanstvenem in umetniškem delovanju raziskuje teme ekskluzije, občutka skupinske pripadnosti, kolektivne psihe, usode in meja med človeškimi in nečloveškimi živalmi. Prejela je več štipendij in nagrad, mdr. Nagrado za knjigo leta slovaškega časopisa Pravda za svoj pesniški prvenec "Deti Hamelnu". Je tudi urednica revije Kapitál. Nastopila bo s prvimi prevodi svoje poezije v nemščino.


Verena Stauffer (roj. 1978) je odraščala v zgornjeavstrijskem Mollnu. Študij filozofije na Dunajski univerzi. Absolventka Akademije za literaturo Leonding in Lyrikkritikakademie Hiše za poezijo Berlin. Članica literarnega društva Manuskripte. Živi med Dunajem, Moskvo in Berlinom. Kot prejemnica štipendije Maxa Kadeja je bila spomladi 2021 dva meseca gostujoča predavateljica na Liberal Arts College Allegheny, Pennsylvania, ZDA. 2014 je izšel njen pesniški prvenec „Zitronen der Macht“ pri založbi hochroth Dunaj, 2018 njen prvi roman „Orchis“ pri Kremayr & Scheriau, spomladi 2020 pesniška zbirka „Ousia“ pri Kookbooks, Berlin. „Geschlossene Gesellschaft“ izide avgusta 2021 pri Frankfurter Verlagsanstalt. verenastauffer.at

Uroš Prah (roj. 1988) je avtor treh pesniških zbirk v slovenskem jeziku: "Čezse polzeči" (Ljubljana: CSK, 2012), "Tišima" (Ljubljana: CSK, 2015 – nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado) in "Udor" (Lubljana: ŠKUC, 2019). 2018 je na Dunaju za v nemščini napisano investigativno pesnitev "Nostra Silva" prejel nagrado Exil Lyrikpreis. Februarja 2019 je bil rezident slovenskega Ministrstva za kulturo v New Yorku, septembra 2019 rezident Tradukija in Romunskega narodnega muzeja za literaturo v Bukarešti, junija 2020 IHAG rezident v Gradcu. Prevodi njegovih zbirk, pesmi in esejev so doslej izšli v 17. državah. Bil je soustanovitelj in večletni glavni urednik revije IDIOT, programski direktor mednarodnega festivala Literodrom ter soustanovitelj Muzeja norosti, Trate. Trenutno domuje na Dunaju. urosprah.com

Gašper Torkar je v Ljubljani živeči umetnik, ki v različnih kontekstih dela predvsem z zvokom in jezikom. Raziskuje novo elektronsko in plesno glasbo in je napisal glasbo za več gledaliških predstav, performansov in umetniških instalacij. Njegova prva glasbena plošča "Dreams of Others" je izšla pri glasbeni založbi Kamizdat in bila mednarodno pripoznana za svojo pod pritiskom in noisom razpuščajočo se identitetnost. Je tudi pesnik s knjigo in pol in rekreativni 3D umentik. Pred kugo je prirejal klubski večer NANI MO, ki je bil posvečen raziskovanju bolj futurističnih in ekspresivnih aspektov klubske kulture. gaspertorkar.com


Potrebna prijava na office@skica.at (kontkatni podatki se izbrišejo po 28 dneh) / * zmanjšano število obiskovalk*cev / * Vzdrežvati razdaljo 2 metrov / * Pozornost na higieno rok / * Obvezno nošenje FFP2 maske / * Potrebno je osebno dokazilo o prebolelosti, cepljenosti ali negativnem testu.


Logosisk2.jpeg

Fotografije: © Uroš Prah, © detailsinn.at (V. Stauffer), © Samuel Velebný (D. Movračíková), © Gašper Torkar, Foto ozadja © Veronika Movračíková

Literatura