24. avgust 2019 glasbeno filmski projekt Filmestival Neue Heimatfilm, 4240 Freistadt
  • Od Kovača do knapa (50', Slovenija 2018)
  • glasbeno filmski projekt
  • na filmksem festivalu Neue Heimatfilm (povezava) v Freistadtu

Ustvarjalsko-izvajalska ekipa Potujočega kina Bridka Bebiča je ustvarila audiovizualni kolaž izbranih segmentov iz petih sodobno plesnih zvočnih filmov, nastalih po zamislih koreografa in plesalca Iztoka Kovača v produkciji zavoda EN-KNAP od prvega 1995 do slednjega 2014. Petdesetminutno novo montažo najdenih gibljivih podob in (re)kompozicijo njim pripadajočih, razvezanih in ponovno prevezanih zvočnih zapisov so glasbeniki Bratko Bibič, Eduardo Raon, Vid Drašler z vokalno-instrumentalno igro v živo ozvočili in glasbeno nadgradili na premierni izvedbi v Slovenski kinoteki 13. aprila 2018. Po petih ponovitvah projekta po različnih koncih Slovenije bo avstrijska premiera izvedena na mednarodnem filmskem festivalu Neue Heimatfilm v Freistadu 24. avgusta 2019.

Projekt je nastal v koprodukciji Zavoda Alcedo in Zavoda EN-KNAP v sodelovanju s Slovensko kinoteko ter s podporo SCCA - Zavoda za sodobno umetnost v okviru 25. obletnice Zavoda EN-KNAP (1993), 10. obletnice delovanja mednarodne plesne skupine EnKnapGroup (2007) in 9. sezone njihovega delovanja v Centru kulture Španski borci (2009). Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za Kulturo RS.

Nekaj podrobnosti o projektu »Od kovača do knapa« 

Vstaja sodobnega plesa in glasbe iz izginjajočih rudnikov in tovarn

  • Iztok Kovač
  • Koreograf, pedagog in plesalec Iztok Kovač je v devetdesetih letih pojem slovenskega sodobnega plesa tako rekoč iz nič umestil v evropski in svetovni kulturni prostor. Pod okriljem festivala Klapstuk, je leta 1993 v belgijskem Leuvenu ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Po 14 letih projektnega delovanja je leta 2007 ustanovil mednarodno plesno skupino EnKnapGroup, prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas in produkcijo preusmeril na repertoarno delovanje. Dve leti pozneje je Zavod EN-KNAP prevzel vodenje Centra kulture Španski borci, kjer Iztok Kovač kot umetniški vodja izbira domači in mednarodni program. Poleg štiriintridesetih avtorskih projektov, umetniškega vodenja in pedagoškega dela, njegov opus vključuje tudi kinematografijo šestih plesnih filmov. V petindvajsetletnem intenzivnem delovanju je v evropskem prostoru sodobnega plesa utrdil prepoznavnost lastne estetike in zagotovil zaščitni znak, v katerega kvaliteto že od začetkov vlagajo številni domači in tuji koproducenti. Iztok Kovač je prejemnik številnih najuglednejših domačih in mednarodnih nagrad.
  • EnKnapGroup
  • Mednarodno plesno skupino En-Knap je leta 1993 pod okriljem festivala Klapstuk, v belgijskem Leuvenu, ustanovil Iztok Kovač, in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Mednarodno uveljavljeni produkcijski zavod je v evropskem prostoru uveljavil lastno estetiko in pritegnil mednarodno mrežo koproducentov. Program zavoda EN-KNAP vse od njegove ustanovitve finančno podpirata tudi Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo. Od leta 2009 zavod upravlja Center kulture Španski borci v ljubljanskih Mostah, kjer je domicil edinega stalnega ansambla za sodobni ples pri nas, EnKnapGroup.

Več o Zavodu EN-KNAP in EnKnapGroup na: www.en-knap.com

V dolgoletnem, večstranskem delovanju koreografa in plesalca Iztoka Kovača in Zavoda EN-KNAP plesni filmi po številu in trajanju nemara ne zasedajo osrednjega ali vsaj ne zelo izpostavljenega mesta. So pa pomembna stalnica ne le filmskega dokumentiranja, temveč tudi sprotnega refleksivnega nadgrajevanja in razširjanja okvirov odrskih produkcij in za Kovača značilnih koreografij, metod in estetik sodobnega plesa, h čemur sodi seveda tudi vsakokrat specifičen odnos do zvoka in glasbe. Z njimi Kovač, ki podpisuje zasnove vseh in izjemoma tudi sorežiserstvo nekaterih filmov, izkazuje tudi močno afiniteto do filmskega medija in izraza per se, kongenialnega partnerja pa je našel v Sašu Podgoršku, ki - z izjemo dveh: »Narava beso« (r. P. Otten & I. Kovač, 1995), »Krotilci časa« (r. Dan Oki, 2002) - podpisuje režijo večine filmov: »Vertigo Bird« (1997), »Dom Svobode« (2000), »Kaj boš počel ko prideš ven od tu?« (2005) in »Vašhava« (2014). Oba avtorja povezuje in zaznamuje tudi prizorišče takorekoč vseh filmskih uprizoritev in pripovedi o sodobnem plesu: rudniško in industrijsko okolje njunega odraščanja, ki po več kot stoletni dejavnosti zlagoma izginja v valu postsocialistične deindustrializacije prav v obdobju snemanj navedenih filmov. (več o filmih: www.en-knap.com/14/kat/27/filmska_produkcija.html)

V tem kontekstu je Bratko Bibič s sodelavcema Eduardom Raonom in Vidom Drašlerjem zasnoval »kinoušesni« glasbeno-filmski projekt »Od kovača do knapa«, v katerem se odvrti šest sekvenc/stavkov: »Igra, sistem, naključje«, »Predor«, »Baladur«, »Ansambli in labirinti«, »Od prhe do prahu« in »Happylogue«. Po otvoritvi z refleksijo o umetnosti glasbene improvizacije in o načelih hoje se potovanje gledalca/poslušalca nadaljuje skozi različne situacije in akcije plesalk in plesalcev, razvijajočih pravila njihovega delovanja: hoje, čakanja, ustvarjanja zvokov in glasbe, srečevanja in seveda plesa na navpičnih skalnih pečinah, po opuščenih tovarniških dvoranah in na brezpotjih rudniški predorov in podzemlja, kjer se srečujejo in soočajo s preteklim in sodobnim rudarskim delom in kulturo. Bibič obenem s to pripovedno in vizualno razsežnostjo razvija svoj izvirni koncept raziskovanja historičnih in aktualnih razmerij med filmom, zvokom in (koncertno) instrumentalno glasbo. Že z glasbeno-filmsko trilogijo Na domačem vrtu (1999-2005), kreativno de- in re-montažo v Slovenskem filmskem arhivu »najdenih podob«, ki je izhajala iz ponovno odkrite tradicije žive in izvirne glasbene spremljave nemih filmov, je prestopil meje slednjih in prešel na področje ustvarjanja glasbenih in zvočnih interakcij z zvočnim filmi oziroma filmskimi zvočnimi stezami (soundtrack). V novo pripovedno, vizualno in zvočno celoto predrugači v arhivu najdene filmske podobe (found footage) in zvoke, ki (retrospektivno) »še vedeli niso, kaj kažejo in o čem govorijo« (Z. Vrdlovec). Standardno glasbeno komponiranje - v parametrih instrumentacije, (dis)harmonij, melodike, (poli)ritmike in (poli)metrike - povezuje s široko paleto postopkov kot so montaža-kolažiranje (cut-up) slike in zvoka, zankanje, nasnemavanje, podvajanje, plastenje... posnetega zvoka, ki predstavlja nekakšno »zvočno partituro« živi, tudi improvizirani glasbeni izvedbi. Na ta način se dotika mejnikov sodobne glasbe v musique concrete (Pierre Schaeffer 1948) in iz tega izhajajoče vrste postopkov in učinkov, s katerimi operira glasbeni avnatgardizem in modernizem 20. stoletja, ki ima svojevrstnega, s filmom tehnološko (optični zapis zvoka) ter estetsko povezanega predhodnika v t.i. »akustičnem filmu« oziroma »slušnih slikah« (Hoerbilder) Walterja Ruthmanna (»Wochenende« 1930), pionirskega eksperimentiranja z zvočnostjo v zgodnjem obdobju razvoja radijskega medija v weimarski Nemčiji (Hans Flesch). Gre tudi za močno prisotno igro z ambivalencami, negotovostjo glede identitete virov zvoka (soundtrack-živa izvedba) in za to, da je v limiti tovrstni film mogoče spremljati z zaprtimi očmi (t.i. »nevidni orkester«). Kar se je stvarno izkazalo v neposrednem radijskem prenosu izvedbe projekta preko valov 3. programa ARS Radia Slovenija (v okviru srečanja skupine EBU Ars Acustica, Švicarija, Ljubljana, 14. junij 2018).


Ustvarjalna in izvedbena ekipa Potujočega kina Bridka Bebiča:

  • Bratko Bibič - zamisel, koncept, izbor in kreativna (de)montaža & re-kompozicija audiovizualnega gradiva, kompozicija, aranžmaji, improvizacija, harmonika, klavir, glasovi, produkcija
  • Eduardo Raon - kreativna audiovizalna montaža (sekvenca Baladur), kompozicija, aranžmaji, improvizacija, harfa, elektronika, glasovi, tehnična produkcija
  • Vid Drašler - kompozicija, aranžmaji, improvizacija, tolkala, zvočila, šumila, glasovi

Glasba_slo_Od_Kovača_do_knapa_glasbeno_filmski_projekt